TO SI BOM ZAPOMNIL !

Priporočilo šolarjem:  TO SI BOM ZAPOMNIL …

Povzetek objavljenega članka Schulspiegel 14.11.2012

 Brez učenja ni znanja. V učenje vlagajo šolarji veliko energije, uspeh pa ni vedno zagotovljen. Revija za mladostnike YAEZ je povprašala šolarje po njihovih učnih pristopih, ki jih je nato komentiral strokovnjak.

Izkazalo se je, da ima vsak vprašani drugačen pristop. Vsak učenec upa, da bo pri odgovorih uspešen, da bo naučeno obvladal vsaj do naslednjega preverjanja, ter da naučenega ne bo pozabil že naslednji dan. Prednosti in slabosti predstavljenih pristopov k učenju je komentiral profesor Wolfram Rollett, raziskovalec na izobraževalnem področju.

1. Dijak starosti 18 let, predzadnji razred srednje šole, uporablja metodo petih korakov:
“Večkrat sem imel težave z daljšimi besedili. Pri politiki, zgodovini in ekonomiji je potrebno veliko branja, besedila so polna vsebin in obsegajo tudi teoretične modele (n.pr. teorija gospodarstva po Keynesu). Pri učenju vedno uporabljam metodo petih korakov. Najprej preletim celotno besedilo, si izpišem vprašanja k tematiki in besedilo obdelujem po delih. Poiščem razlago vseh neznanih pojmov in si odgovorim na izpisana vprašanja. V celoti se osredotočim na učenje, zato se zaprem v svojo sobo ter si tematiko razdelam na mojem PC-ju. Prednost takega pristopa je nastanek gradiva v obliki digitalnih dokumentov, ki jih lahko vedno kasneje uporabim n.pr. pri pripravi na maturo. Veliko uporabljam tudi internet, kjer brskam po širši tematiki.”

Mnenje strokovnjaka: Učenec se loteva daljših besedil po načrtu ter postopek izvaja po korakih.  Učenje je veliko lažje, če si učenec najprej zagotovi celovit pregled tematike in najde povezave med področji. Naš sogovornik si sprotno izpisuje vprašanja k besedilu, jih kasneje obdela ter si tako že izdela načrt učenja. Brskanje po internetu za dodatnimi viri dodatno maši lise v znanju in povečuje razumevanje.

Večina učencev bere besedilo od začetka do konca, zato se izpostavlja nevarnosti izgube pregleda. Pri obsežnih besedilih je učenje zato dolgotrajno, učenci pa se z lahkoto izgubljajo v podrobnostih.

2. Dijakinja 18 let, predzadnji razred srednje šole, se uči z YouTubom
“Absolutno se učim z barvami – praktično vsako stran obarvam, rišem oznake in miselne vzorce, povsod razpostavljam posterje ali lističe. Rada kuham, zato večina ključnih opomnikov visi v kuhinji. V veliko pomoč so mi video posnetki z virtualno predstavitvijo postopkov na YouTubu. Posnetke si ogledam, korak za korakom poslušam izgovorjeno besedilo ter si nato obrazložitev zapišem. V zvezek si istočasno zapisujem opombe. Slično postopam tudi pri zvočnih zapisih, ki jih avtor bere sam. V pomoč so mi poudarki, zato ostanem pri stvari tudi pri branju opomb. Za knjigo porabim malo več časa.”

Mnenje strokovnjaka: Obešanje listkov in posterjev je doma zelo uporabno, saj pri učenju mimogrede ali v času, ko učenec nima kaj početi, prihrani veliko časa. Zelo primerni prostori za obešanje so kuhinja, postelja, jedilna miza, hladilnik, pa tudi ogledalo v kopalnici. Pri tem je pomembno, da učenec lističe z vsebino, ki jo že dobro pozna, redno menjava ter odstranjene lističe shrani v mapi za kasnejše ponavljanje. Učno tematiko utrjuje tudi polglasno izgovarjanje besed in stavkov, saj v večini primerov samo tiho branje ne zadošča.

NIKA-PIKA: Učimo se, da bi čim več znali in, da bi kaj postali. Slovenija je majhna dežela, v svetu pa lahko kosa z velikimi samo z znanjem in sposobnostmi vseh nas. Prav nič ni težko, če se le znamo in hočemo lotiti. Ne čakajmo, ne ponavljajmo napak drugih in pridobivajmo znanje povsod, kjer je le mogoče.

–

ODPRITE PRENOSNIKE

Zanimiv članek o uvajanju digitalne šole na Danskem. Povzetek članka Lise Srikiow, Kopenhagen, objavljeno v SchulSPIEGEL.de.

Testni pouk. 26 učencev potrebuje pri pouku matematike samo notesnike in slušalke, knjig, zvezkov in pisal v razredu ni opaziti.

Na video posnetku digitalna predavateljica učencem predstavlja linearno funkcijo. Učitelj v razredu namerava z učenci predelati še nekaj primerov, zato v  času digitalnega predavanja priključuje projektor.

Gimnazijci se morajo na računalniški program še privaditi. Samostojno bodo uporabljali učni program za učenje matematike šele po zaključenem digitalnem predavanju in skupnem reševanju manjšega števila nalog. V razredu je večina učencev že stara med 16 in 19 let, razred je tudi prvi, ki sodeluje v tem  eksperimentu. Učenci bi si naj preko prenosnika najprej ogledali digitalno predstavitev, nato pa opravili vse vaje, snov ponovili in utrdili ter izdelali domače naloge. Pri uporabi prenosnikov učenci nimajo težav s programjem in video predstavitvami, največja prednost pa je dejstvo, da imajo vedno vse s seboj, prenašajo pa mnogo manjšo težo.

Šolanje danskih otrok poteka prvih 9 šolskih let skupaj na ljudski šoli (Folkeskole), šele nato nadaljujejo šolanje na gimnaziji. Državna šola v Kopenhagnu vzpodbuja večjo iniciativnost mladih, zato v šolski program vključuje digitalni pouk. Ta najmlajši projekt je na Danskem že poskrbel za izjemno pozornost, saj hoče biti šola v celoti digitalna. Vlada ali večja podjetja ne sponzorirajo digitalnih razredov, učenci nabavijo notesnike sami z lastnimi sredstvi. Tiste, ki si nakupa ne morejo privoščiti, napotijo po pomoč na eno od  fondacij  pomoči. Šola zagotovi učni material t.j. e-knjige, licence za programje in uporabo medijske baze podatkov, letni strošek za učenca pa znaša okoli 40 €. Pouk brez knjig in papirja bi naj na tej šoli  potekal v celoti že po 3 letih.

Na Ørestad gimnaziji bi se naj mladi družili in inspirirali drug drugega. V objektih šole je veliko prostora, zaprtih prostorov praktično ni in učenci se lahko prosto gibljejo. Učenci sodelujejo v skupinah ob mizah ali po sedežnih garniturah, ki so razporejene povsod po zgradbi, oblike dela se ves čas spreminjajo. Naloge rešujejo individualno, pa tudi v skupinah. Frontalnega pouka praktično ni več. Delovna atmosfera ima z večino nemških šol le malo skupnega. Vodja šole  Allan Kjær Andersen  pravi: ” Za nas so prenosniki učno sredstvo, učni materiali in učni proces pa so za učence tudi bolj zanimivi.”

Vsak učenec si določa svoj tempo osvajanja znanja, saj pri učenju vedno lahko vpogleda v snov in napotke. Materiale za digitalne vsebine so učitelji za vsak predmet zbirali več kot 5 let ter poskusili naloge in vaje prilagoditi pričakovanim sposobnostim učencev. Kot je rekel vodja šole Andersen, začeli so pri vsebini, ne pa z opremljanjem z modernimi napravami. Ta zelo priljubljena šola je bila odprta leta 2005, obiskuje jo lahko do 1200 učencev, zato o vpisu odloča mestna komisija.

Gimnazija je pri tej digitalni ofenzivi že doživela presenečenje pri testiranju uporabe iPadov. Težava je nastala pri oblikovanju daljših tekstov, saj z iPadom skoraj ni bilo mogoče pisati. Tudi program za matematiko na simpatičnih tablicah ni deloval. Za učitelje pomeni pouk v digitalni učilnici večjo obremenitev, saj je za usposabljanje potrebno kar nekaj časa. Pri digitalizaciji pouka učitelj nudi učencem več individualne pomoči, več svetuje in več direktno komunicira z učenci, lahko pa tudi takoj preverja razumevanje snovi.

Vsi računalniki v šolskem omrežju imajo prost dostop do svetovnega spleta. Učenci lahko ves čas spremljajo svoje profile v socialnih omrežjih, zato so  stalno pod pritiskom uporabe Facebooka ali surfanja po spletu. Digitalni pouk je vsled tega organiziran tako, da se učenci pri skupnih aktivnostih  medsebojno kontrolirajo, pri individualnih pa so v pomoč samo tesno postavljeni roki nalog ter zrelost vsakega gimnazijca.  Primerjalno gledano uporaba tabličnih računalnikov ali notesnikov v  osnovni šoli ravno iz navedenih razlogov ni primerna.

Kljub vsej visoki tehnologiji na Ørestad gimnaziji pa še vedno velja: Linearna funkcija ostaja zahtevna snov tudi za učence z vsemogočnimi računalniki.

–

RESNICA O MATEMATIKI

Koliko sploh vemo o matematiki, razen tega, da vsi mislimo, da je težka?  Večina nas matematiko in njene postopke, operacije, logiko slabo obvlada, zato tudi tega nebodigatreba v družboslovnih dejavnostih nekako skoraj sovražimo. Naj se z matematiko ukvarjajo kar naravoslovci!

Holger Dambeck je na spletni strani SchulSPIEGEL objavil kratek insert iz svoje knjige »Več kot je lukenj manj je sira – matematika osupljivo enostavno«. Matematiko prikazuje iz vesele, kreativne plati kot pripomoček za enostavno reševanje zamotanih problemov. Prikaz in pogled na matematiko kot znanost sta tako zanimiva, da objavljam povzetek, ki bi lahko bil marsikomu v vzpodbudo.

Holger DAMBECK: MISLITI NAMESTO RAČUNATI

Mnogo ljudi zamenjuje matematiko z računanjem, ki pa predstavlja le manjši del uporabe števil in formul. Matematika je kreativno razmišljanje, velika avantura za glavo, od katere v šoli premalo pridobimo.

Vedno znova me zabavajo reakcije znancev in sodelavcev, kadar pripovedujem, da sem še kot otrok po šoli rad reševal matematične naloge. Nejeverno me gledajo, sprašujejo ali resno mislim in komaj verjamejo – reakcija je postala že tipična. Vedno znova doživljam podoben prizor tudi pri ljudeh, ki me dovolj dobro ne poznajo.

Naj pojasnim: Kot otrok nisem predeloval matematičnih knjig ali priloženih delovnih zvezkov. Redno sem sodeloval na tekmovanjih v matematiki, kjer sem se srečeval z nalogami in ugankami. Posebej napeto je bilo reševanje tistih ugank, ki so bile na prvi pogled nerešljive ter sem večkrat odkril enostavne poti do rešitve.

Tipično poučevanje matematike v šoli je povsem drugačno in nič čudnega ni, da je matematika ostala v spominu mnogih mojih znancev in sodelavcev kot pusta znanost. V resnici pa je stanje pri poučevanju še slabše: Dogajanja pri pouku matematike na mnogih šolah imajo z matematiko le malo skupnega, saj so matematični stroki v posmeh. Namesto, da bi učenci kreativno iskali lastne rešitve problemov se »piflajo*« formule, od katerih pa le redke razumejo. Modele za reševanje problemov jim učitelji vbijejo v glavo, zato lahko pri reševanju nalog brez pomislekov prištevajo »število koz ali ovc k starosti kapitana ladje«.

Mladi, pa tudi odrasli, se ne zavedajo, da je matematika umetnost, saj nikoli niso zaznali estetike in čistosti dobre matematične zamisli. Zato matematika v naši kulturi do danes ni priznana kot umetnost, čeprav bi morala stati v isti vrsti z glasbo ali slikarstvom. Dejavnost matematikov ni dovolj poznana, matematiki sami tudi niso samo puščobe ali racionalni knjigovodje, njihove aktivnosti so bolj podobne »poetičnemu sanjarjenju«. Matematik v Brooklynu Paul Lockhard je celo dejal, da je »matematika najčistejša umetnost, ki je največkrat narobe razumljena« in pri tem želel poudariti, da je »biti resničen umetnik dano le peščici izbrancev«. Izjava še bolj zadeva kreativni element v matematiki, ki je v glavnem neznan. Ljudje lahko pojemo, slikamo ali plešemo, ne da bi opravili ustrezni študij, lahko pa tudi razvijamo kreativne matematične ideje, ne da bi bili matematični geniji.

Vsak od nas lahko uživa v predvajani prijetni pesmi, lahko pa tudi občuduje genialne zamisli v geometriji, ne da bi jih sam odkril. Trditev bom ponazoril z majhno uganko. Gre za enostavni problem, ki sem ga našel v enem od sestavkov Paula Lockhardta. V ravnini imamo dve točki in premico. Točki ležita na isti strani premice (na skici je to desna stran) in sta od premice različno oddaljeni. Določiti je potrebno najkrajšo pot od točke do točke, vendar se mora pot dotakniti tudi premice. Pri tem so mogoče različne rešitve, toda katera pot je najkrajša?

Priporočam, da ne poiščete takoj rešitve v nadaljevanju, temveč o problemu nekaj časa razmišljate ter se z reševanjem malce poigrate.

Zdi se neverjetno, toda enostavna zamisel reši težave, ki jih postavlja naloga. Ali bi poskusili izračunati dolžino s Pitagorovim izrekom? V tej smeri je šla tudi moja prva zamisel, vendar je privedla do kompliciranih enačb.

Rešitev je zelo enostavna, popolnoma brez računanja. Enostavno prezrcalimo spodnjo točko preko premice. Ugotovitev je jasna: Pot od ene do druge točke z odbojem od premice je povsem enaka kot pot od ene točke do prezrcaljene druge točke na levi strani premice, ker je točka prezrcaljena preko iste premice!

1 – Dve točki in premica v ravnini

2 – Možne rešitve

3 – Zrcaljena spodnja točka in razdalja

Nalogo lahko sedaj določimo tudi malo drugače: Določi najkrajšo pot od zgornje točke na desni strani do prezrcaljene spodnje točke na drugi strani premice. Kaj je najkrajša razdalja med dvema točkama v ravnini ? Daljica ! Narišimo jo in smo opravili.

Ali ste uvideli vso eleganco in čistost te rešitve? Sama rešitev ni toliko zanimiva, posebnost je pot po kateri smo poiskali rešitev. To pa je kreativni proces, za katerega pri pouku matematike zmanjka časa, običajno pa tudi razumevanja. Matematiko odlikuje iskanje enostavnih rešitev, še pomembnejši pa je občutek in samozavest, ko reševalec naloge rešitev najde sam.

Povzeto po knjigi »Več kot je lukenj manj je sira – matematika osupljivo enostavno« Holgerja Dambecka.

–

PISMENOST v EU

Mnogi Evropejci slabo berejo

Strokovnjaki na področju izobraževanja so sprožili alarm. Novo poročilo Evropske komisije je pokazalo, da veliko Evropejcev ne bere dovolj dobro, da bi zadoščalo za vsakdanjo rabo. Pod udarom niso samo prizadeti, ta pomanjkljivost zavira tudi gospodarsko moč EU.

Bruselj – Branje je osnova za doseganje uspeha v šoli, izobraževanje, delo in vsakdanjik. Novo poročilo evropske komisije je pokazalo, da ta kompetentnost v celoti manjka okoli 1/5 Evropejcem, oz. da nezadovoljivo obvladajo branje in pisanje za vsakodnevno rabo. Avtorji študije so vpričo gospodarske krize v Evropi ta visoki delež označili kot signal za alarm. Delo lahko najdejo le dobro izobraženi absolventi šol in le-ti lahko prispevajo k gospodarski rasti. Po izračunih strokovnjakov bi se podpora učencev poplačala: »Če bi države podprle kompetentnost učencev pri branju, pisanju , matematiki in naravoslovnih znanostih, bi BDP držav v EU porasel za več bilijonov EUR.«

Na internetnih straneh EU komisije je razvidno, natančni podatki za vse članice EU sicer niso na razpolago, da znaša delež prebivalcev, ki ne znajo zadovoljivo brati, v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji okoli 20%. Strokovnjaki so predlagali več zasnov napredka otrok in odraslih – več učiteljev, atraktivnejše knjigarne z digitalnimi mediji, več razlage o nepismenosti in podporo otrok s tujimi koreninami. Tematiko bi morali obravnavati ne samo v šolah, temveč tudi v družinah, na delovnih mestih in v medijih.

27 članic EU je cilje v šolskem sektorju že poenotilo: Do leta 2020 bi se naj delež manj pismenih 15-letnikov znižal od 20 na 15%. Zadnje zvezno poročilo o izobraževanju v Nemčiji navaja: »Napredovanje tistih učencev, ki jim je že itak težko, še vedno ni uspešno, saj le počasi upada število učencev, ki v izobraževalnem procesu zaostajajo. 15 – 20 % otrok in mladih zaostaja, slabo berejo, slabo razumejo tekste, zato prekinjajo uk ali šolanje ter se tudi ne udeležujejo tečajev za nadaljnje usposabljanje.«

Svetovni dan opismenjevanja je letos potekal pod temo »Opismenjevanje in mir«. Ob tem je svojo kritiko izrazil tudi generalni sekretar nemške komisije UNESCA: »Vlade v svetu zagotavljajo za opismenjevanje premalo sredstev, kljub temu, da je izobraževanje pravica vsakega človeka« in spomnil, da se je svetovna skupnost že leta 2000 zavezala k globalnemu izboljšanju razmer.

Navedbe v sporočilu UNESCA: »Eden od razlogov za visoki delež nepismenih so oboroženi konflikti. Namesto za izobraževanje se denar namenja vojski, kar zmanjšuje ekonomsko rast, vodi v večjo revščino in uničuje infrastrukturo.«

Besedilo je skrčeni prevod članka objavljenega v SchulSPIEGEL.de dne 06.09.2012.

Ali je pri nas kaj drugače?

Ne, ni, saj smo tudi pri resultatih PISA 2009 pod povprečjem EU.

IZOBRAZBA IN RAZGLEDANOST

Zanimiv članek Milana Varge v Financah, ki zelo dobro podaja postopek kadrovanja v podjetjih in oceno širine obzorja mladih po zaključenem šolanju. Članek povzemam v skrčeni obliki s poudarki.

Starši mlade pri šolanju pogosto vzpodbujajo s stavki kot je »Hodi v šolo, da ti ne bo treba delati!« in podobnimi. Mladi končujejo šole in nepripravljeni stopajo na trg dela, kjer bi si naj s pridobljenimi kvalifikacijami in znanjem zagotovili sredstva za življenje. Res je, izobrazba je pomembna, vendar pa za zaposlitev pomeni le izpolnitev pogoja o izobrazbi, ne pa tudi o znanju in sposobnostih.

Gospodarstvo lahko v kriznih časih pride do dobrih in celo zelo dobrih kadrov, saj se na vsako razpisano delovno mesto prijavi veliko kandidatov z izpolnjenimi formalnimi pogoji. Kadroviki iz širokega nabora izločijo najprej tiste kandidate, ki so pridobili izobrazbo na izobraževalnih ustanovah slabega slovesa, nimajo izkušenj oz. so zgolj povprečni. Preostala peščica kandidatov pride na sito, kjer kadroviki izločijo še vse tiste, za katere ocenijo, da se bodo težje vključili v delovno okolje oz. prevzeli filozofijo podjetja.

Končni izbor kandidata je nato pogojen še z znanji, ki jih šolski sistem ni zagotovil. Preostali kandidati  premorejo vsa zahtevna strokovna znanja, praviloma pa odpovejo na družbeni plati, saj pri izobraževanju niso pridobili širine. Dobrega sodelovanja med strokovnjaki ni mogoče vzpostaviti, če v ekipi ne vladajo sproščene, a delovno odgovorne povezave na ustrezni ravni.

Slovenija stopa na pot E-šolstva ter ubira korake za izboljšanje stanja na področju izobraževanja, kjer naj bi mladi v izobraževalnem procesu odnesli več znanj. Vendar lažji dostop do širšega nabora znanj še ni dovolj, saj je mlade potrebno spodbujati k vedoželjnosti in širjenju obzorja. Zavedati bi se morali, da bodo samo s čim širšim naborom znanj pripravljeni na globalne izzive v času, ki prihaja.

To pa ni naloga izobraževalnih ustanov, temveč predvsem staršev, družine in okolja, v katerem mladi rastejo, se razvijajo in dozorevajo.

MNENJA O VLAGANJIH V RAZVOJ IN O IZOBRAŽEVANJU

Zmanjševanje sredstev za raziskave in razvoj lahko močno omeji razvojno perspektivo in gospodarsko moč večjega števila podjetij v Sloveniji. Zato so nadvse zanimiva mnenja gospodarstvenikov. Tokrat povzemam mnenje vidnih gospodarstvenikov kot so bila podana v članku časnika FINANCE (skrčeno!):

Država najbolj pomaga razvoju, če manj jemlje, je kar 11-odstotni upad naložb države v raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) komentiral direktor visokotehnološke družbe Dewesoft  . Leta 2009 so državna proračunska sredstva za RRD poskočila za 29 odstotkov, na 245 milijonov evrov, leta 2010 pa se je ta znesek zmanjšal za 11 odstotkov, na slabih 218 milijonov evrov. Delež državnih proračunskih sredstev za RRD je leta 2010 pomenil 0,62 odstotka BDP, po tem merilu je Slovenija malo pod povprečjem EU . Najmanj v RRD vlaga Litva, in sicer 0,17 odstotka BDP, največ pa Finska z 1,14-odstotnim deležem BDP.

Država pri razvoju dovolj pomaga že z davčno olajšavo za vlaganja v razvoj saj podjetja razbremeni in pomaga k hitrejšemu razvoju, je dejal Andrej Orožen in pripomnil, da se v podjetjih ob obremenitvah z lastnim delom ni mogoče podrejati administrativnim zahtevam, povezanim z državnim financiranjem.

Potrebno je pripomniti, da navedba v glavnem velja za visokotehnološka podjetja z visoko dodano vrednostjo. Podjetja, ki gospodarijo na meji rentabilnosti in z nizko dodano vrednostjo, pa za razvoj nimajo zadostnih sredstev in je pomoč države še kako potrebna. V nasprotnem primeru so takšna podjetja zavezana životarjenju na meji in jih večje število tudi propade.

Presenetljive navedbe ponuja del članka, ki se nanaša na izobraževanje. Statistika o izobraževanju v Sloveniji kaže, da smo pri večini meril blizu povprečju držav članic EU. Bralna pismenost je pri nas pod povprečjem EU, matematična pa nad tem. Težave s pismenostjo, z osnovnim razumevanjem zapisanega, ima pri nas več kot 20 odstotkov 15-letnikov, kar predstavlja več kot petino vseh. Delež mladih med 15. in 24. letom v formalnem izobraževanju je v Sloveniji nekaj več kot 70-odstoten, kar je deset odstotkov nad povprečjem držav članic EU.

Komentar: Navedbam v članku, dasiravno statistika v glavnem drži, je mogoče oporekati samo v delu, ki se nanaša na matematično pismenost. Le-ta, žal, ni na povprečju EU, saj že leta v Sloveniji zaostajamo tako za EU kot za drugimi primerljivimi državami sveta (n.pr. ZDA).